Kontaktiraj me

Tretmaji

S TERAPEVTSKIM TRETMAJEM OBRAZA RAZREŠILA ČUSTVENE BLOKADE IN GLOBOKE TRAVME

  • Greste v življenju naprej ali se počutite zataknjene v nekem dogodku iz preteklosti..
  • Mogoče ste leta nazaj doživeli težke stvari, pa vas to še zmeraj čustveno ovira.
  • Ali pa ne veste točno kaj bi bilo, ampak niste pravi oz. se težko čustveno obvladate.

Če doživljate kaj od tega vam bo objava prišla zelo prav…

.

NAPREJ ALI NAZAJ V PRETEKLOST?

Tega je zelo veliko: nekateri se celo življenje vračajo v svojo preteklost. Ali v svoje travme. Jih miselno predelujejo in razčljenjujejo. Ostanejo ujeti. Njihov pogled ostane konstantno obrnjen NAZAJ. Jaz tudi to opcijo razumem, ker vem kako je biti tam, ujet. Ker imam za sabo lastno izkušnjo.

Poznam pa tudi tisti lepši del, da obstaja tudi druga možnost. Da gremo lahko NAPREJ in se sploh več ne obrnemo tja. Pa ne za to, ker bi karkoli ignorirali. Ker saj veste, tudi če potlačiš te ovira, boli. Ampak zato, ker smo se fizično rešili in razbremenili čustvenih vozlov, zadihali in se tudi miselno preusmerili drugam. In ker smo zase tudi IZBRALI: »Ne, nočem več tistega, hočem nekaj boljšega, nekaj drugega! Zato bom svoj pogled, fokus, usmerila NAPREJ«

O tem drugem, zelo pomembnem usmerjanju in izbiri, kako hitreje do nje, kakšne tehnike so nam pri tem zelo koristne, bom povedala drugič. Danes pa se bom osredotočila samo na ta čustveni in travmatični del, ki ostane v nas. Kot kavna usedlina, ki jo je pustilo življenje. Kako se je rešiti in kako končno svobodno zadihati!

.

DA BI JO RAZREŠILI NE RABIMO LETA POGOVOROV O PRETEKLOSTI. ČUSTVENE USEDLINE, STRESA ALI TRAVME SE LAHKO LOTIMO TUDI SKOZI SVOJE FIZIČNO TELO.

Ker sem probala marsikaj, danes vem: res je, če je nekdo tiho in o svojih težavah nikoli ni spregovoril, je osvobajajoče že to, da se odpre. Da da iz sebe. To, da bolečini končno damo glas je neprecenljivo.

Ampak! To, da sem pri dvajsetih o njej govorila in se začela soočati me je sicer premaknilo. A ne prav daleč stran. Samo iz prvega oklepa.

Resnično osvoboditev sem našla, ko sem ozavestila in začutila, da nisem svoje čustvo ali misel. Da sem veliko več. Da sem jaz tista, ki lahko to usmerjam. In takrat, ko sem z Obrazno refleksoterapijo končno očistila v meni zasidran čustveni del, bolečino in strah. Tisto, kar me je omejevalo.

.

KAM VSE SE ZAPIŠE STRES IN KJE OSTANE TRAVMA?

Vsi smo bili kdaj tako ali drugače prizadeti. In je to pustilo sled. Nekateri smo doživeli tudi zelo travmatične  stvari. Travma ne samo, da prizadene našo psiho, dobesedno se zapiše v naše telo.  Potem nas tišči prsni koš, težje dihamo, počutimo se utesnjene. V delčku sekunde vsak večji stres prizadene tudi naš hormonski sistem.

Zastala čustva in travme se skladiščijo tudi v celičnem spominu, limbičnem sistemu in amigdali.

Ostanejo tudi v našem vezivnem tkivu, tudi v mišicah. Saj veste kako zakrčeni smo lahko v določenem predelu. Žalostno telo je popolnoma sključeno, ramenski obroč je obrnjen navzdol. Cel obraz se povesi. Ostanejo pa tudi v organih.

V kitajski, tajski ali tibetanski tradiciji to zelo dobro poznajo. Na ta starodavna znanja se naslanjam tudi v svojih terapevtskih tretmajih. Zahodna medicina tega ni vajena, zato veliko ljudi še vedno ne razume, kako celostna bitja smo. In da lahko preko svojega telesa dostopamo do svojih najglobljih travm. Ga očistimo zastale nesnage in zadihamo na novo. Brez tega, da bi se leta in leta miselno poglabljali v njih.

Teorija petih elementov nas lepo poveže v celoto. Vsako čustvo, ki nas obremenjuje ali je neizraženo dlje časa prizadene točno določen organ. In ni naključje, da imamo tudi mi za vse to izraze: jezo na primer nosimo v JETRIH (rečemo: »Kako mi greš na jetra«), žalost  je povezana s PLJUČI (Ob globoki žalosti in joku nas v prsnem košu vse boli). »Od strahu sem se polulal«  Ne samo, da se tako reče, ampak dobesedno mišica popusti (LEDVICA/MEHUR) itd.

.

IZ KAKŠNE TRAVME SEM SE REŠEVALA JAZ

Tudi jaz prihajam iz zelo težke zgodbe. Kot otrok sem živela v nasilju, alkoholu, grožnjah, udarcih in preživetvenem strahu. To so bila moja prva in zelo travmatična srečanja s tem svetom. Tako kot bi me moral, me ni nihče zaščitil (mama je živela v krču). In nikoli nisem razumela zakaj se celih 15 let iz tega ni odmaknila, da bi rešila  vsaj mene. ==> Prve in zelo globoke travme

Moj vstop v vrtec je bil zelo stresen, ker sem se zaradi slabih domačih izkušenj potem počutila slabo med vsemi ljudmi. Kot zelo vase zaprt in sramežljiv otrok sem imela težave skozi cel čas vrtca. Če si drugačen in če malo izstopaš se otroci iz tebe norčujejo. To norčevanje, pa so bile dodatne rane na mojo čisto uničeno srce, na mojo že tako uničeno  samozavest. ==> Nova travma na poškodovano srce

Ves ta čas se je domače nasilje nadaljevalo.

Potem sem šla v osnovno šolo. Še več ljudi. Moški so se mi zdeli vse hujši in strašnejši. Vse bolj se je bilo treba vklapljat, socializirat. Jaz pa sem takrat utihnila. Zablokirala. Z odraslimi, sploh moškimi, nisem spregovorila niti besede več (niti z sorodniki). Zame so bili grožnja ali pa sem se pred njimi  počutila tako majhno in ničvredno, tako svinjsko sramežljivo, da si nisem upala niti odpreti ust. Moj pogled je bil usmerjen v tla. ==> To je bil rezultat vseh teh travm in zapisa v moje telo.

Po vsem tem sem doživela še en udarec. Smrt. Smrt mame pri mojih 20 letih. Bolečina, ki bi moj pogled lahko pustila za vedno tam. Izgube dragih ljudi niso lahka stvar in tudi ko minejo leta lahko čustveno še zmeraj ostanemo zelo ranjeni. In tam.

Čas ne celi rane, kot po navadi rečemo. Lahko jih potlači, spomin lahko zbledi. Zacelimo jih lahko le mi sami, seveda s pomočjo ustreznih tehnik, terapij, ljudi.

.

SVOJA ČUSTVA IN RANE SEM ZACELILA NA ZELO NEŽEN NAČIN

Ko mi je kolegica, psihodinamska psihoterapevtka, pred kratkim povedala, da se je v svojem poklicu ona sama naveličala ravno tega, ker se toliko ljudi vrača in vrača in čisto nič ne spremeni, mi je samo potrdila lastno izkušnjo in lastno opažanje. Ne rečem, da nikomur ne pride prav, v določeni fazi je tudi psihoterapija lahko odlična stopnička ali rešitev. Lahko pa je nova zanka. Ljudje v svojih travmah in dramah tudi uživamo. Všeč nam je, da o njih govorimo, da nas nekdo razume in da se lahko končno nekomu smilimo. Ampak to ni rešitev. Samo govorjenje in iskanje vzrokov nas ne bo premaknilo drugam.

Da se nebi neprestano vračali, govorili in razmišljali o svojih travmatičnih dogodkih je najlažje če v ta proces vključimo svoje telo. Čustva so tam, v telesu in ne v mislih.

Ko sem tudi sama končno našla metodo, s katero se mi ni bilo več potrebno miselno vračati nazaj v svojo strašno zgodbo sem bila presrečna. Meni je to zelo olajšalo mojo pot. In zadnja leta sem po zaslugi tega, čisto drugje.

Seveda da mi ni vseeno, da sem doživela vse kar sem, ampak ta bolečina ni več živa. Lahko me kakšna misel razžalosti, bolečina pa me ne more več ustavit ali utišat. Vrnil se mi je žar. Svoj pogled ne obračam več nazaj. In to je tisto, kar Obrazna refeleksoterapija v telesu naredi. Počisti, sprosti in razbremeni.

.

KAKO Z OBRAZNO REFLEKSOTERAPIJO DOSEŽEMO ČUSTVA?

Če vam to približam čim bolj preprosto in domače: kot sem že pisala je naš obraz celo naše telo v malem. Na njem so tudi mikrocone naših mišic in vezi (sprostijo se tudi te). Deli obraza so povezani z vsemi našimi organi. S tem ko stimuliram določene dele obraza, to ne bo prijetno in zdravilno vplivalo samo na organ ampak hkrati razpršilo tudi energijo čustva, ki je zastalo v njem.

Vsa zastala čustva, travme in stres takoj prizadenejo tudi naše žleze. Obraz je refleksno povezan tudi z vsako od njih. Terapija bo uravnovesila nevrotransmitorje oz. živčneprenašalce: dopamin, serotonin in noradrenalin. To so tisti, ki se sprožijo, ko se nam zgodI nekaj lepega, osrečujočega. Sprostila bo antistresne hormone. Od vseh refleksoterapij je edinstvena v tem, da deluje direktno na naš centralni živčni sistem zato nas notranje zelo pomiri.

.

POLEG NAŠTETEGA JE REZULTAT TUDI:

Ko je vse omenjeno v ravnovesju v telesu občutimo globoko sproščenost. Stanje podobno meditativnemu, samo da se tukaj zanj niste matrali. Zgodi se avtomatično, kot posledica ravnovesja, ki ga je v telesu ustvaril tretma.  Umiri in poglobi se dihanje (plitvo dihanje že samo po sebi telesu sporoča stres) in tudi srčni utrip. K vam pa se potem povrne energija s katero lahko spet vi upravljate s svojim življenjem.  Tisti občutek, kot da imate vajeti spet svojih v rokah. In v relativno kratkem času tako vaš korak postane lažji, izraz bolj veder, srce bolj veselo. In spet dobite nov zagon, da greste naprej in ne več nazaj.

.

Če se kadarkoli srečujete s stresom, depresijo, travmami, čustvenimi zlorabami (drugih ali samih nad sabo) je Obrazna refleksoterapija najbolj nežen, celosten , zelo globok in učinkovit tretma. Za kakršnokoli vprašanje me kar kontaktirajte.

.

Sanja Dimič, Terapevtska, Obrazna refleksoterapevtka in Certificirana Access bars facilitatorka

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja