To je pomembno že na splošno. Pe posebaj pa pri energijski masaži celega telesa kot je M5C.

Zaupati nekomu ni vedno preprosto.

Še posebej ne zaupati svoje telo.

Ko pride človek na terapijo, ne prinese s seboj samo telesa, ki ga nekaj boli, je napeto ali utrujeno. Prinese tudi svojo zgodbo. Svoje izkušnje. Svoje meje. Svoj odnos do dotika. In včasih tudi stvari, o katerih še nikoli ni govoril.

Pri terapevtskem delu je nekaj še globljega od same tehnike.

Ranljivost zaupanja.

Ko se uležeš na masažno mizo in dovoliš nekomu, da se te dotika, se v resnici zgodi nekaj precej velikega.

Za trenutek odložiš del nadzora.

In to ni vedno lahko.

.

Zaupanje se ne zgodi na ukaz

Ne moremo pričakovati, da bo človek ob prvem obisku popolnoma sproščen.

Pa čeprav se večinoma zgodi a vseeno bo v drugo in tretje občutek sprostitve in olajšanja napetosti globji.

Ne moremo pa od vsakega pričakovati…

Da bo takoj zaupal.

Da bo dovolil globlji dotik.

Da bo povedal, kaj se v njem dogaja.

Da bo znal prepoznati in izraziti svoje meje.

Včasih je že to, da nekdo prvič pride in se uleže na mizo, velik korak.

Zaupanje se gradi skozi izkušnjo.

Skozi majhne trenutke, ko človek začuti:

Ok je.

Lahko rečem tudi ne.

Ni mi treba zdržati.

Ni mi treba ugajati.

Lahko se sprostim v svojem tempu.

In morda je prav to eden najpomembnejših delov terapevtskega odnosa.

Da človek ne dobi občutka, da mora nekaj narediti, da bi bila terapija »uspešna«.

.

Telo si zapomni, ali je varno

Telo je zelo občutljivo na odnos.

Lahko mu govoriš, da je vse v redu, ampak če se znotraj ne počuti varno, se ne bo preprosto odločilo, da se bo sprostilo.

Zato se mi zdi pomembno, da pri terapiji tudi jaz sama ne poslušam samo mišic in tkiv.

Poslušamo človeka.

Njegov dih.

Njegov odziv.

Njegovo napetost.

Njegovo umikanje.

Njegovo dovoljenje.

In včasih tudi njegovo tišino.

Kajti tišina ni vedno znak sproščenosti.

Včasih je lahko znak, da človek še ne ve, ali si lahko dovoli povedati, kaj zares čuti.

.

Ranljivost ni šibkost

Ko govorimo o ranljivosti, jo pogosto razumemo kot nekaj, zaradi česar smo šibki.

Jaz jo vidim drugače.

Ranljivost pomeni, da si dovolimo biti videni takšni, kot smo.

Brez popolnega nadzora.

Brez potrebe, da imamo vse pod kontrolo.

In pri telesnem delu je to lahko zelo močna izkušnja.

Ko se telo začne počasi odpirati, se lahko pojavijo občutki, ki jih človek dolgo ni zares zaznal.

Napetost.

Žalost.

Jeza.

Olajšanje.

Strah.

Mehkoba.

Včasih niti ne znamo takoj povedati, kaj se dogaja.

In ni treba.

Ni treba vsega razumeti.

Ni treba vsega razložiti.

Včasih je dovolj, da lahko nekaj začutimo in smo pri tem varni.

.

Zato terapija ni vedno globlja, bolj intenzivna in močnejša

Včasih se mi zdi, da smo tudi pri terapijah ujeli idejo, da mora biti več vedno bolje.

Globlje.

Močneje.

Bolj intenzivno.

Ampak telo ne deluje tako.

Včasih je največji premik ravno v tem, da se danes ne gre dlje.

Da obstanemo.

Da damo telesu možnost, da prebavi to, kar se je že zgodilo.

Da spoštujemo mejo.

Da človeku ni treba preseči sebe zato, da bi imel občutek, da je nekaj dosegel.

In prav tukaj se zame pokaže razlika med tem, da greš s človekom ali čez človeka.

.

Do kod lahko greva danes?

To je vprašanje, ki si ga pri svojem delu sproti postavljam.

Ne:

Kako globoko lahko grem?

Ampak:

Do kod lahko greva danes?

Danes.

Ne prejšnjič.

Ne po nekem protokolu.

Ne zato, ker je bilo zadnjič mogoče.

Ampak glede na človeka, ki je danes pred mano.

Ker človek ni isti vsak dan.

In tudi telo ni.

Včasih je pripravljeno na več.

Drugič potrebuje nežnost.

Včasih potrebuje močan dotik.

Drugič potrebuje predvsem občutek, da ga nihče ne bo silil nikamor.

In tudi to je terapija.

.

Morda je največje zaupanje ravno v tem, da lahko rečeš: »Danes ne.«

Ko oba vesta , da lahko rečeta ne, se začne dogajati nekaj zanimivega.

Morda prvič zares začutimo, da imamo izbiro.

In prav zaradi te izbire lahko kasneje pride tudi več odprtosti.

Ker zaupanje ni:

“Naredila bom vse, kar želiš.”

Je znati poslušati do kod in kam.

To je zame tista prava ranljivost.

In morda tudi ena najlepših stvari, ki se lahko zgodi v terapevtskem odnosu.

Da ti ni treba ničesar dokazovati.

Da ti ni treba biti pogumen.

Da ti ni treba iti čez sebe.

Lahko samo prideš takšen, kot si.

In skupaj pogledava, kaj je danes mogoče.

.

Zaupanje mora obstajati na obeh straneh

Pri svojem delu večinoma delam z ženskami, prihajajo pa k meni tudi moški.

In tudi tukaj mi je pomembno nekaj, o čemer se morda ne govori dovolj: zaupanje ni enostransko.

Tako kot mora klient začutiti, da lahko zaupa meni, moram tudi sama začutiti, da lahko zaupam njemu.

Predvsem pri masaži celega telesa je prisotnost, bližina in ranljivost še toliko večja. Zato vsakega človeka ne vzamem na masažo.

Ne zato, ker bi želela kogarkoli izključevati.

Ampak zato, ker so moje meje del mojega dela.

Da lahko ustvarim varen prostor za drugega, se moram tudi sama v njem počutiti varno.

Od človeka, ki pride k meni, pričakujem predvsem spoštovanje.

Spoštovanje mojega telesa, mojih meja, mojega prostora in mene kot terapevtke.

In ko je to prisotno na obeh straneh, se lahko zgodi nekaj zelo lepega.

Takrat masaža ni samo dotik.

Postane odnos, v katerem se lahko oba počutiva varno.

In prav iz tega prostora lahko nastane tista globina, ki je ne more ustvariti nobena tehnika sama po sebi.

 

Hvaležna sem vsem, ki skupaj z menoj soustvarjate ta čudoviti, sveti prostor zaupanja, spoštovanja in ranljivosti.