fbpx

Kontaktiraj me

Življenje

KAM PA JE USMERJEN TVOJ POGLED?

Dež med prazniki in tale slikica, ki kroži po internetu, sta prinesla tale zapis. Prizor je identičen našemu, ko se je rodila moja Tia. In tale babica je tako podobna moji.

Moram reči, da sem se zelo naučila spuščati…in puščati za sabo. Stvari, ki ta trenutek nimajo več pomena. Saj veste tisto, ko rečemo: »let it go«.  Zelo zdravilno dejanje.  In tako sploh ne premlevam več o preteklosti. Karkoli se je zgodilo se je, tega ne morem spremeniti. Lahko pa vplivam na svoje življenje danes in jutri. Zato je moj pogled vedno usmerjen naprej. Kam pa je večino časa usmerjen vaš?

Ob tej sliki sem se spomnila zgodbe. Spomnila sem se nje. Moje babice. In skozi to zgodbo, moči dotika, bližine drage osebe. Moči pogleda v oči. Prisotnosti v trenutku.  In pogleda naprej.  Po svojem počutju se mi zdi, kot bi minilo že 10 let, toliko se je od takrat zgodilo. Toliko sem se spremenila. Toliko bolj je vse lahkotno, moje. Minila pa so 3. In ta situacija ni bila taka.

Moja babica je bila ženska, za katero sem naredila vse. V trenutku, ko sem ostala brez mame je postala moja trdna zaveznica. Moj angel varuh. In jaz njen. Ja, takrat sem ga še kako močno rabila. Vsa leta je imela all inclusive skrb, skrb, ki je šla dostikrat čez moje meje. Z leti pa sem to vez rahljala. jaz veliko bolj kot ona. Se učila in ob njej rasla. Spuščala. In hkrati še zmeraj skrbela. Ampak drugače. Če te pri  85+ nekdo rabi, si pač tam. Kot je bila ona vedno tu. To je bil vedno moj moto.

Najtežje obdobje te nege in skrbi pa je bilo proti koncu moje nosečnosti. Od zadnjih težav z zdravjem se ni več fizično opomogla. Ja, pri 89-tih to ne gre več kot pri 80-tih. Dobila sem jo domov, nepokretno, z bolniško posteljo. Jaz pa z velikim trebuhom. Zdravniki niso mogli nikakor verjet, da se je dvignila, ko smo jo čez slabo leto odpeljali še enkrat (takrat je tam sicer tudi ostala…izmed vseh stvari nisem nikoli pomislila, da bi jo odpeljala pljučnica).

Prejšnja situacija pa je dokaz ljubezni, moči bližine drage osebe in tega kaj pomeni trden steber. Ko imaš ob sebi nekoga, ki se ne sesuje, ne pade v dramo in travmo, ampak vidi naprej. To sem od nekdaj znala in znam. Najprej se sesujem, ampak isti moment potem razbistrim misli in vstanem, Gremo naprej! Dvignila sem jo z bolniške postelje. Spravila iz dnevnih plenic. Pa ne z znanjem…čeprav sem uporabila tudi kako terapevtsko tehniko. Predvsem z ljubeznijo. S pozornostjo, z vztrajnostjo. In z njeno močno voljo. Z vero v to, da zmore. S tem, kar sem jaz ob njej bila. In z vajo…vso to energijo je treba potem nekam tudi usmerit, narediti konkreten korak.

In ko sem tako verjela, da bomo zmogli, da ji bo ratalo, je začela tudi ona verjeti vase. S počasnimi poskusi se je sedenje spremenilo v stanje. Stanje v en korak. En korak v dva. Bila sem tu, ko je bil dan slab, ko ni šlo nikamor, ko se je spet poslabšalo. In spet sem verjela, pustila da je dan kot je in jo spomnila, da bo jutri nov dan in novo počutje. In točno tako je bilo. Potem sem ji spet podala roko..in sva šli. Korak naprej.

Bilo je neverjetno, samo dober mesec je trajalo, da je sama stala ob štedilniku in skuhala kako kosilo. Ja, prav ste prebrali. Kuhala. Da je šla sama na stranišče. Da se je sama oblekla. Da je spet postala do neke mere samostojna. Iz stanovanja ni šla več, se pa je po njem lahko normalno gibala. In zame je bila to zmaga. Odrešitev. Pa tudi za njo. In ko sem rodila, me je tako nekaj časa vedno čakala tudi kaka juhica, topel nasmeh. Bila je srečna, da ji je uspelo spoznati Tio.

Ko je potem čez leto zares odšla, sem bila tako pomirjena z občutkom, da sem naredila vse. Za nama ni ostala niti ena nedokončana stvar. Od nekdaj imam to zavedanje, da nič ni večno. In kar šteje, je ta polni trenutek, ki ga imamo s sabo in drugimi. Dokler so/smo tu. Zato podajmo si roko in si poglejmo v oči. Tudi sami sebi!

In ko pride trenutek, ko se ti zdi da ne zmoreš, mogoče rabiš samo nekoga, ki bo verjel, ki bo ta tvoj trenutek dopustil, a bo hkrati videl čez sivino. Poleg terapevtskega dela je to tisto, kar ti lahko dam. Nežno prisotnost s tabo v tem trenutku. In trden in močen steber, ki ve, da zmoreš!

Ga kdaj rabiš?

Jaz sem tu…

2 komentarja

  • Suzana Grilj

    Kako lep zivljenski zapis. Res je da vsi kdaj rabimo koga in lepo je ce ga najdemo.
    S cim pa se ukvarjas?
    Vse dobro in lepo.
    Suzana Grilj

    • Sanja

      Živjo Suzana! Ja…življenjski… Lepo, da si se našla v njem.. Drugače sem terapevtka. Veliko počnem skozi dotik. In obraz, ki je naše telo v malem. Zgoraj na moji nspletni strani najdeš tudi vse opise. Če te bo kaj zanimalo me kar pocukaj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja